MILO
Besedilo in fotografija: Igor Fortuna
Če ste se kdaj že preizkušali v preživetju, ali pa bili celo v resni preizkušnji, potem ste kmalu ugotovili, da bi preživetje lahko razčlenili v dva sklopa. Prvi je dejansko preživetje- to je iskanje vodnega vira, gradnja zavetja in prižiganje prvega ognja… drugi pa je bolj rutinski in bi mu lahko rekli kar življenje v naravi in ne več preživetje. Tu gre za to, da delate stvari, ki niso več tako življenjsko pomembne, kot so pri preživetju. Po nekaj dneh postane življenje monotono. Cel dan mine v iskanju ( nabiranju ali lovu) hrane, kurjave, pregledovanju pasti, postavljanju novih, izdelovanju posod in vseh raznih drugih pripomočkov, ki nam olajšajo življenje.
Tokrat bom pisal o milu, ki s preživetjem nima kaj dosti skupnega. Z življenje v naravi pa veliko. V naravi ne poznamo detergenta za pranje posode, mila za osebno higieno, praška za pranje perila. Poznamo samo milo, kakršnega so nekoč izdelovali iz živalske maščobe in pepela. Milo, ki še danes nima prave konkurence. Dandanes kupujemo praške in detergente, ki le s težavo opravijo svoje poslanstvo. Danes je pomembno da se peni, mastni madeži pa ostajajo. Včasih pa ni bilo tako…
Nekoč so pri vsaki hiši, kurili na drva ali kuhali ali se greli, največkrat pa eno z drugim. Produkt vsega tega so bile dokaj velike količine pepela, ki jih je gospodinja skoraj vsak dan nosila iz hiše. Naj še pojasnim, ker sem prepričan, da nekateri ne poznajo razlike. Pepel je belo-siv, oglje pa je črno. Pepel so stresali v sod, ki je imel spodaj pipo. Vsakič, ko so natresli vanj nekaj pepela so v sod dodali toliko vode, da je ta v celoti prekrila pepel. Spodaj pod pipo, pa je bil drugi škaf v katerega je gospodinja odlagala vsakršno živalsko maščobo. To je bila lahko mast od pečenja, stara pokvarjena mast... In vsakič, ko je dala v spodnji škaf nekaj maščobe, je nanjo spustila nekaj vode iz zgornjega soda. In v spodnjem je nastajalo milo. To ni bilo tisto trdo milo, ampak kremasto milo, katerega je gospodinja zajemala, ko ga je potrebovala. Če vam podam primerjavo, bi za pranje v pomivalnem stroju zadostovala ena čajna žlička takšnega mila. Za cel pralni stroj z maščobo poškropljenih oblačil pa dve navadni žlici. S tem vam hočem povedati, kako močno je bilo to milo.
Naj razložim še drugače. Če stresete v posodo pepel in ga prelijete z vodo in pustite stati nekaj dni ( npr. tri dni ) se bo v vodo izločil lug. Voda, ki jo lahko prefiltriramo skozi tkanino se imenuje pepelika. Če je pepel od bolj mehkega lesa bo pepelika bolj svetla in od trdega lesa bolj temna. Koliko luga je v njej, bi težko izmerili. Lahko pa ga koncentriramo z izparevanjem vode. Vendar tudi prah, ki ga dobimo, če vodo v celoti izparimo ni 100 % lug. Je pa kljub temu zelo močan. Ampak za naše potrebe je že sama pepelika dovolj močna, v bistvu preveč močna. Težko bi našli katerokoli drugo tekočino, ki bi bolj jedla maščobo kot pepelika. Da pa dobimo milo, pa damo npr. v 5 l pepelike 3-4 žlice kakršnekoli živalske maščobe. Verjetno vam bo delovalo, kot premalo, vendar je dovolj. Bolje malo manj, kot preveč. Milo bo nastajalo na vrhu, spodaj pa bo ostajala pepelika. Za primerjavo. Iz ene kile maščobe sem dobil 30 l mila! Je pa potrebno nekaj časa, da milo nastane in dozori. Včasih postane kot žolca, kateri lahko dodate mivko in dobite grobo milo. Kdaj je dobro, boste vedeli edino tako da poizkusite. Milo je malenkost bolj rumenkasto, kot mast in bolj sluzasto. Predvsem pa vidite tako, da si operete roke in vidite, ali so te mastne ali ne. Sam izdelujem milo celo zimo, ves čas kurilne sezone in ga potem pustim zoreti nekaj mesecev. Od začetka je zelo tekoče, potem pa postane bolj gosto, sluzasto… hranim pa ga v pokritih posodicah, da se ne izsuši.
Zakaj vse to? V divjini boste prav tako kurili in s tem pridobivali pepel. Če nič drugega, si lahko nasujete pepela v mastno posodo, katero morate pomiti in zalijete z vodo. Pepelika, ki bo nastala bo razmastila vašo posodo tako, da jo boste z lahkoto oprali. V kolikor boste tudi lovili, boste posledično dobili tudi maščobo. Najlepše pri tem pa je, da lahko uporabite tudi maščobo, npr. lisice, kune. S tem mislim na maščobo, ki recimo ni užitna, ker je itak ne bomo jedli. Lahko uporabite tudi maščobo poginule živali. Je pa potrebno maščobo scvreti in prefiltrirati skozi tkanino, tako da nimamo potem v milu ocvirkov!
Tovrstno milo lahko uporabljate tudi za osebno higieno, vendar pozor! Občutljiva in suha koža bo potem še bolj suha. Glavni namen takšnega mila je, da pobere vso maščobo, s tem pa dobro izsuši kožo. Vendar ob zmerni uporabi to ne bo tak problem!
